Z vedno boljšo, modernejšo tehnologijo, se nam, tako kot prostranstva vesolja, vedno bolj približujejo tudi prostranstva podvodnega sveta. Postajajo nam domača, bližja za vse nas, tudi za najbolj navadne smrtnike.

Pionirji raziskovanj podvodnega sveta so svoja spoznanja, videne lepote in doživete občutke prenašali na prijatelje, znance mimoidoče navdušence. Človek je, s svojo sposobnostjo prilagajanja, vsa ta spoznanja kmalu pričel izkoriščati sebi v prid, tako, da bo izlet pod vodo, na luno, počasi postal zgolj ne preveč atraktivna turistična atrakcija.

Tako kot safariji v afriški divjini, tudi ogledi kitov v naravnem okolju, niso več nikakršna posebnost, privabljajo in so cenovno dostopni vedno večjemu krogu ljudi - homo turistikus. Enako je tudi z obiskovanjem podvodnega sveta. Običajno so v ponudbah za obmorske destinacije tudi dodatne ponudbe ali paketni aranžmaji za ogled določenih lokacij pod vodo.

Podvodni svet se nam vse bolj približuje, nevarnosti, ki prežijo na nas, nesreče, ki se zgodijo ob prisotnosti v njem, postajajo vsak dan bolj običajne in pogostejše.

Ljudje, smo pač ljudje, radi se prepuščamo lepim občutkom, ne verjamemo nepreizkušenemu na lastni koži, čeprav smo poučeni, da z določenimi dejanji ogrožamo lastna življenja, nas to ne odvre od preizkušanja.

Vse, kar je neznano, nepoznano, je lahko nevarno. Čeprav smo seznanjeni z določenimi problemi, zakonitostmi, se po njih le stežka ravnamo, če se ne prepričamo (velikokrat celo na lastni koži), da te zakonitosti veljajo. Zakaj se ves promet avtomobilistov, kolesarjev in pešcev ne odvija po enem cestišču? Zakaj je varneje hoditi ob levem robu ceste, kot ob desnem ali po sredini ceste.

Potapljanje je prav tako varno kot hoja po cesti. Pomembno je le, da upoštevamo pravila, zakonitosti, ne skrenemo s ceste, ne hodimo po stranpoteh, po nepoteh. Tako kot hoja v hribe, v "Himalajo", je potapljanje na teh stranpoteh nevarnejše, zahteva boljšo fizično in psihično pripravljenost ter seveda tehnično opremljenost. Zavedati se moramo, da vsak tak odmik poveča riziko. V primeru odmika je potrebno povečati varnost, ne pa preizkušati meje svojih psihofizičnih sposobnosti.

Vsakdo od nas je že doživel kakšno nevšečnost. Nekateri jo želijo takoj pozabiti, drugi pa se ne želimo sprijazniti z dejstvom, da bi se zaradi nje morali nečemu odpovedovati. Slednji, z razmišljanjem, učenjem, iščemo možnosti, kako jo premagati, si odpreti nov svet in tako priti do novih videnj, spoznanj.

Zgodovina potapljanja opisuje prve poizkuse, bivanja pod vodo že nekaj tisočletij pred našim štetjem, zato je prav verjetno, da je človekova želja potopiti se pod vodo, stara kot zgodovina človeštva. Potreba po hrani, skrivanju pred sovražnikom je verjetno že zelo zgodaj vzpodbudila človeka, da se je poizkusil in tudi uspešno potopil na dah ali s pomočjo enostavnih pomagal. O tem govorijo indirektni dokazi. Pri izkopavanjih so najdeni ostanki školjk, biserov, iz česar je možno zaključiti, da je človek že takrat pridobival hrano iz morja, vode. V egipčanski piramidi, zgrajeni 4500 let pred Kristusom, so najdeni okraski iz biserov in školjk. Na Kitajskem, v času VI. dinastije, 2250 pred Kristusom, sta dve plemeni z biseri, ki so bili zelo priljubljen okrasek, plačevali davek carju. Poslikave na grških vazah, verzi iz Homerjeve Iliade, iz 7. stoletja pred Kristusom, govorijo o človeku, ki je s potaplj anjem na dah lovil školjke. V teh starih zgodbah je opisanih nekaj junaštev, ki so povezana s potapljanjem, v katerih se je moral junak potopiti pod vodno gladino, na primer, da bi prerezal sidrne vrvi, se s plavanjem pod vodo, ležanjem po vodo in dihanjem na slamico skrival pred sovražnikom. Čeprav so te legende nerealne, pa potrjujejo dejstvo, da je človek že takrat sanjal o tem kako plavati, bivati, se sprehajati pod vodo. Ljudje so takšna bitja, ki so bila tega zmožna, imeli za nadljudi svojega časa.

Leta 1565 naj bi ob turškem napadu na Malto, potekala tudi bitka pod vodo, kjer so se vojaki, potapljači na dah, s sekirami in sabljami, borili med seboj tudi pod vodo. Prav tako so v času Luja XIII. potapljači vzdrževali ladijska korita.

Vendar se človekova nemirna duša ni zadovoljila samo s potapljanjem na dah, pri katerem je bivanje pod vodo omejeno s količino kisika v vdihnjenem zraku. Želja po bivanju pod vodo je gnala človeško domišljijo, da si izmišlja pripomočke, ki lahko to bivanje podaljšujejo in nas napravijo samostojne - avtonomne, tudi pod vodo. Od prvih poizkusov dihanja na cevko, ki so nekoliko nerealni ali omejeni, vsaj za tiste, ki nekoliko poznamo fiziologijo in fiziko, do že bolj realnih, katerih risbe so ohranjene na asirskih reliefih iz 880. leta in jih hranijo v britanskem muzeju. Na njih potapljači, za bivanje pod vodo, uporabljajo napihnjene živalske mehe. Arabski pisec Bohedlin iz 7. stoletja piše o arabskem potapljaču, ki je uspel priti v mesto na vodi, tako, da je plaval z mehom pod vodo.

V dediščini Leonarda da Vincija obstajajo številne skice pripomočkov za potapljanje v plitkih vodah, skice potapljaške obleke, skica plavuti za roke, ki naj bi potapljaču povečala hitrost pod vodo.

Ena tehnično najbolj dovršenih je skica italijanskega fizika in matematika Borellia, ki prikazuje potapljaško opremo, sestavljeno iz čelade, priprave za regeneriranje zraka, obleke iz kože, plavuti in pripomočka za reguliranje plovnosti.

V vseh zgoraj navedenih pripomočkih je veliko človekove domišljije, zelo malo pa jih je, tako iz fiziološkega kot fizikalnega stališča, dejansko mogoče uporabiti. Vendar nam povedo, kako so bili nekateri ljudje obremenjeni z razmišljanjem o možnostih bivanja pod vodo. Njihova razmišljanja, dognanja so doživela neuspeh, so nerealna, saj so se z njimi ukvarjali le s stališča ene znanstvene discipline, bivanje pod vodo pa je interdisciplinarni problem in zahteva vsaj osnovna znanja, ne samo fizike, matematike ki so večinoma bila uporabljena, temveč tudi fiziologije, anatomije, biologije, ...

V odkrivanju podvodnega sveta je veliko vlogo odigrala vojska, ki je uspela v okviru svojih interesov, združiti in motivirati znanstvenike, da so pričeli interdisciplinarno razmišljati o bivanju pod vodo. Ta spoznanja so bila nujna, ne samo za vojaške potrebe, temveč tudi za celotno dobrobit človeštva ( gradnja mostov, izkoriščanje podvodnih bogastev, rudnin). Seveda so bila ta spoznanja velikokrat tudi tajna, saj so imela strateški pomen, tako za vojsko, kot industrijo nekaterih držav.

Z interdisciplinarnim pristopom, so se postopoma reševali problemi bivanja pod vodo, sprva tehnični in nato tudi fiziološki. Fiziologija je prišla do novih spoznanj, mnogokatera se danes uporabljajo tudi v sodobni medicini (Hiperbarična medicina).

Kljub temu je bivanje pod vodo še zmeraj omejeno, spremlja ga kup nevšečnosti, ki jih še nismo rešili. Podobno velja tudi za bivanje v vesolju. Škoda je le, da je bivanje v vesolju strateško pomembnejše kot bivanje pod vodo, zato verjamem, da bo človeku, homoturisticus-u prej omogočen izlet in avtonomno sprehajanje po Luni, kot po razbitini Titanika.