Ostani miren, ko te začne grabiti panika. 

Po naravi je večina potapljačev zelo sproščenih. Saj moramo biti, če hočemo preprosto odpluti na odprto morje, si nadeti jeklenko in se pognati (potopiti) v temne morske globine. Kljub temu pa v vsakem izmed nas biva nekaj Woody Allen-a, ki grozi, da nas spremeni v nevarno nevrotično osebo, kadar gre kaj narobe. Bistvo panike namreč je, da iz popolne sproščenosti in umirjenosti preideš v stanje prestrašenosti, zmedenosti in ne nadzora. Čeprav so potapljači začetniki bolj dovzetni do tega, so tudi bolj izkušeni potapljači v nevarnosti, še posebej, kadar gre pri potopu kaj narobe. 

Panika lahko ubije v več primerih. Hitro, plitvo dihanje lahko povzroči hipoksijo in kopičenje ogljikovega dioksida. Rezultat: potapljač se obnaša neracionalno, diha pospešeno, nezavedno izključi potapljaški regulator ali se začne prehitro dvigati na površje. Tovrstne panične reakcije lahko povzročijo izgubo zavesti ali celo zastoj srca, če ima kdo bolj šibko srce. Poleg tega panika vpliva na našo sposobnost odzivanja na probleme in iskanja varnega izhoda, v kolikor pride do okvare opreme ali se zapleteš z vrvjo. 

Nacionalni podatkovni center za potapljaške nesreče ugotavlja, da eno petino smrtnih nesreč potapljačev povzroči panika, medtem ko pri kar 22 odstotkih smrtnih žrtev ni mogoče ugotoviti specifičnega vzroka smrti. Ker pa pri teh potapljačih niso našli napak v opremi, pomanjkanja kisika ali obtežitvi, je večina strokovnjakov mnenja, da je panika mnogo bolj pogost vzrok smrtnih nesreč pri potapljanju kot si predstavljamo. 

Kaj? Da bi me skrbelo? 

Verjetnost predvideti vnaprej, koga bo zagrabila panika, je skoraj enaka verjetnosti dobitka na lotu. S podrobnejšo analizo bi načeloma to lahko ugotovili, vendar nas lahko vseeno preseneti, saj panika zagrabi kar veliko število potapljačev. Nacionalna anketa narejena sredi leta 1990 je pokazala, da je več kot polovica izkušenih potapljačev doživela vsaj en napad panike ali skoraj panike. 

Prav tako ni presenetljivo, da obstaja pri ljudeh, ki so doživeli napad panike že na kopnem, tudi večje tveganje, da jih bo panika zagrabila tudi pod vodo. V neki študiji je proučevalec in psihiater David Colvard, odkril, da  45 odstotkov moških in 57 odstotkov žensk, ki so v preteklosti že doživeli napad panike, poročajo tudi o enem ali več napadih panike tudi pod vodo, v primerjavi s 19% možkih in  33% žensk, ki v preteklosti še niso doživeli napada panike. »V kolikor ste nagnjeni k napadom panike, dobro razmislite, preden se vržete v vodo,« pripoveduje kapitanka Marie Knafelc, ki je 20 let posvetila proučevanju potapljaštva v ameriški mornarici. »Če se zares želiš potapljati, se pridruži manjši skupini tečajnikov, kjer je večji poudarek na individualnih tečajih z veliko osebne pozornosti in treniranja pod vodo.

Nekateri strokovnjaki prav tako poročajo, da so ženske bolj nagnjene k napadom panike kot moški. Sea Grant študija Univerze v Wisconsin-Madisonu iz leta 1995 je odkrila, da je bilo pri ženskah ugotovljeno kar 64 % primerov panike v primerjavi s 50 % pri moških. Knafelc je skeptična glede mnenja, da je nagnjenost k paniki genetsko pogojena. »Poleg tega ženske za razliko od moških tudi prej priznajo, da jih je zagrabila panika,« meni Knafelceva. »Veliko je tudi žensk, ki se odločijo za potapljanje predvsem zaradi partnerjevega nagovarjanja, kakor pa zaradi lastne želje. To pa jih že takoj postavi v bolj ranljiv položaj. Potapljanje je nekaj, kar si moraš zares sam želeti storiti zase.« 

V končni fazi, je tudi pri ljudeh, ki se odzivajo na stisko s tesnobo ali strahom, večja verjetnost da doživijo napad panike, ko jim recimo masko poplavi voda ali nad njimi kroži velik beli morski pes. 

Obstajajo sicer testi odzivanja na stisko, s pomočjo katerih lahko izločimo nervozne potapljače še preden pridobijo C-kartico, a večina strokovnjakov se strinja, da to ni povsem realno. »Potapljači z licencami (bolj izkušeni) običajno že na začetku dobijo nizko oceno na testih »doživljanja tesnobe (stiske)«, medtem ko začetniki že zaradi preproste zaskrbljenosti lahko dobijo višjo oceno, čeprav to še ne pomeni, da so nagnjeni k paničarjenju ali trpijo za kakšno psihično boleznijo,« meni Colvard. Določanje psihološkega profila vsakemu posameznemu potapljaču je težko, če ne celo večja kršitev diskriminacije potapljačev. Bistveno je, da morajo inštruktorji potapljanja paniko pri potapljanju obravnavati resno in pripraviti udeležence tečaja na takšne situacije, pravi Knafelceva. »Vsak mora sam pri sebi realno oceniti, kakšen je njegov nivo doživljanja stiske. Če ste bolj nagnjeni k doživljanju stresa, je pametneje, da ostanete v bazenu, dokler ne boste prepričani v svoje sposobnosti in zmožnosti ostati miren. Če znate ohraniti trezno glavo in mirno kri, se lahko rešite iz kakršnekoli težke situacije, četudi se vam pokvari oprema. 

Z vajo do pripravljenosti 

Strah pod vodo je racionalen strah, pravi Knafelceva. »Edini razlog, da ne paničarimo ves čas je, da smo pripravljeni in izurjeni, zato tudi vemo kaj storiti.« Dovolj znanja, vaj in priprav lahko vsakega zaskrbljenega potapljača spremeni v pravega potapljaškega navdušenca. 

Vadite osnove. Vadba osnovnih spretnosti je bistvena za preprečevanje panike. »Še posebej novi potapljači morajo tako dolgo vaditi določene pomembne spretnosti in veščine, da se jim vtisnejo v podzavest,« pravi Colvard. Tudi izkušeni potapljači morajo obnavljati znanje o osnovah. Vadite izmenjavo zraka, čiščenje maske in druge osnovne spretnosti, ki jih niste vadili že od končanja tečaja. Načrtujte in se psihično pripravite na vsak potop. 

Naredite načrt za nujne primere. Panika nastopi, ko se racionalen strah spremeni v neracionalnega, pravi Knafelceva. »Imejte pripravljen načrt za vsako izredno situacijo. Načrtujte si kaj boste storili, če zagledate morskega psa, če pride do okvare opreme ali izgubite svojega partnerja. Potem vadite take izredne situacije skupaj s svojimi potapljaškimi partnerji, ker če se karkoli slabega zgodi, boste avtomatično vsi vedeli, kaj morate storiti v takšni situaciji.« 

Zapomnite si »SBTA.« Fizično je skoraj nemogoče, da se ne bi umirili, če dihate počasi in globoko iz vaše prepone, pravi Colvard. Zato vadite naslednje: »Ustavi se-zadihaj-pomisli-ukrepaj« (SBTA-Stop-Breathe-Think-Act), če bi se zgodilo kaj nepričakovanega. 

Pridite pripravljeni. Veliko bolj boste mirni, če se boste predhodno prepričali, da je vaša oprema ustrezna. Imejte s sabo potapljaško obleko za hladno vodo, rezervno luč za nočno potapljanje in vso potrebno dodatno opremo za posebne okoliščine, kot je recimo potapljanje med razbitinami. Nikoli ne uporabljajte opreme, ki je ne poznate. 

Poslušajte svoje instinkte. Če niste stoodstotno prepričani v potop, se ne potopite in pika. Nikoli se ne potapljajte izven okvirov vašega znanja in usposobljenosti ter ne izzivajte usode, če pogoji in okoliščine potopa ne sodelujejo z vami. 

Načrtujte postanke. Neprijetna presenečenja lahko preprečite tudi z vnaprej načrtovanimi postanki, kot recimo pri glavnih prehodih, po vstopu v vodo, ko dosežete dno, pred dvigom na površje, na določenih varnih postojankah in tako naprej. Vzemite si trenutek časa za ocenitev stanja vaše opreme, vaših partnerjev in okolja. 

Popravite manjše težave preden se prelevijo v velike in se tako na daleč izognite težavam, pravi Colvard. »Običajno ni le ena stvar, ki te požene čez rob, ampak kombinacija več nepričakovanih dejavnikov.« 

Ko napade panika

Tole so običajni znaki, da izgubljate nadzor. Če katerega od njih opazite, se ustavite in umirite, zadihajte, premislite  in poiščite pomoč. 

• Pospešeno dihanje ali občutek, da ne morete dobiti dovolj zraka.

• Pospešen srčni utrip, palpitacije srca (prehiter ritem) ali občutek teže v prsih.

• Prebavne motnje, `metuljčki´ v trebuhu, slabost, bruhanje ali driska.

• Napetost v mišicah, glavobol ali tresenje.

• Tresenje glasu ali nezmožnost govorjenja.

• Potenje, mrzlica ali oblivi vročice, občutek izgubljanja nadzora ali pogube.

Prevedel in uredil: Sebastijan Senekovič, december 2015

 Literetura>: Vir>: Internet, SCUBA DIVING , http://www.scubadiving.com, Selene Yeager , 19.10.2006