NEVARNI ORGANIZMI V JADRANSKEM MORJU

Uvod

Kljub temu, da spodnji tekst obsega kar nekaj strani sem trdno prepričan, da spada Jadransko morje med najbolj varna morja na svetu. Praktično edini zares nevaren predstavnik je morski zmaj ali pauk.  Če se bomo podajali vanj opremljeni z zdravim razumom in znanjem, se bomo iz njega vedno znova vračali nasmejani in bogatejši za nova spoznanja.

Ožigalkarji

Med ožigalkarje prištevamo tri večje skupine živali; klobučnjake, koralnjake in trdoživnjake. Med vsemi ožigalkarji, ki živijo v Jadranu, so človeku lahko neprijetne le nekatere meduze in morske vetrnice.

1. Klobučnjaki

Najbolj nevarna predstavnika klobučnjakov v Jadranskem morju sta mesečinka (Pelagia noctiluca) (Slika1), ime je dobila zato, ker ponoči fosforescira ter redka dalmatinska lasasta meduza (Drymonema dalmatinum). Prva je majhna, saj klobuk meri v premeru le okoli 5cm, do čim meri klobuk dalmatinske lasaste meduze okoli 1m. Iztegnjene lovke pa prekrijejo površino 30m2. Obe vrsti močno opečeta. Nevarnejša je mesečinka, prvič ker je njen ožig hujši in lahko pri občutljivih ljudeh povzroči celo anafilaktične reakcije, drugič ker se pojavlja v skupinah in če po nerodnosti zaplavamo mednje, nam preti resna nevarnost. Ožig je podoben sunku električnega toka, koža na mestu ožiga pordeči, pojavijo se manjši mehurčki. Pogosto ostane koža na mestu ožiga trajno hiperpigmentirana ali pa depigmentirana. Posledice ožiga lasaste dalmatinske meduze so precej bolj mile.  Ožig drugih Jadranskih vrst ni kaj prida boleč in tudi ne pušča posledic. Poleg omenjenih vrst v Jadranu najpogosteje opazimo; uhati klobučnjak (Aurelia aurita) (Slika 2), morski klobuk (Rhizostoma pulmo) (Slika 3), morsko cvetačo (Cotylorhiza tuberculata) in morsko kolesce (Aequorea aequorea), vse razen morske cvetače so zelo pogoste pozimi in zgodaj spomladi tudi v slovenskem morju.

Za ožige meduz velja, da sicer obstajajo splošna pravila ravnanja v primeru ožiga, vendar moramo, če želimo da bo pomoč učinkovita, ravnati od primera do primera specifično. (Tom Turk, 2007) Na splošno velja, da ožgano mesto speremo z morsko vodo (GA NE DRGNEMO S PESKOM!), nanj položimo led in če je potrebno poiščemo zdravniško pomoč (v primeru alergijske reakcije). Ožgano mesto lahko tudi namažemo s kamagelom ali kakim drugim hladilnim sredstvom. Pri nekaterih vrstah učinkuje kis (mesečinka), vendar to ne velja za vse vrste, pri nekaterih tropskih vrstah lahko kis stanje celo poslabša.

Slika1: Mesečinka Pelagia noctiluca

Fotografija: http://uwpresse.com/SERVER/reportages/MARINE_LIFE/MEDUSES/images/prevs/prev25.jpg

Slika 2: Uhati klobučnjak (Aurelia aurita)

Fotografija: http://www.biopix.dk/Temp/JCS%20Aurelia%20aurita%2041520.jpg

Slika3: Morski klobuk (Rhizostoma pulmo)

Fotografija: Lovro Arnuš, Piran 2007

2. Koralnjaki

Med Jadranskimi vrstami nas lahko opeče le nekaj vrst morskih vetrnic. Največ »ožganin« prav gotovo povzroči na izgled povsem nedolžna voščena morska vetrnica (Anemonia viridis) (Slika 4), ki ljubi sončno svetlobo in jo zato najdemo predvsem v zelo plitvi vodi. Žrtve so ponavadi otroci, ki čofotajo po vodi in raziskujejo morsko dno. Posledica ožiga so manjši mehurji in oteklina, ki pa hitro izgine. Najbolje je, da prizadeto mesto takoj speremo z morsko vodo in namažemo s kamagelom. Precej bolj od omenjene vrste, pa ožge prelepa čudežna alicija (Alicia mirabilis) (Slika 5), ki pa prebiva v globji vodi in je aktivna le ponoči. Torej če imamo srečo, da alicijo vidimo na kakšnem izmed nočnih potopov, jo je bolje opazovati, kakor se je dotikati.

Slika 4: Voščena morska vetrnica (Anemonia viridis)

Fotografija: Lovro Arnuš, Murter 2005

Slika 5: Čudežna alicija (Alicia mirabilis)

Fotografija: http://www.night-and sea.it/images/Indice%20Analitico%20A/Attinia%20Alice%20(Alicia%20mirabilis)%2006-09-2007%2023.07.37.JPG

Iglokožci

Morski ježki

Niso najbolj nevarni, nam pa če smo nepazljivi kaj lahko zagrenijo dan ali celo dopust. Jadranski predstavniki niso strupeni imajo pa nekateri, predvsem to velja za črnega ježka (Slika 6) in vijoličastega ježka, krhke in ostre bodice, ki se zarinejo globoko v kožo. Težko jih odstranimo, če pa jih pustimo povzročijo neprijetna vnetja.

Edini strupen predstavnik v Jadranu je belobodičasti morski ježek(Sphaerechinus granularis) (Slika 7) , katerega kleščice so povezane s strupnimi žlezami, vendar so prešibke, da bi lahko predrle človeško kožo.

Slika 6: Črni morski ježek (Arbacia lixula)

Fotografija: http://www.aiam.info/public/schede/foto_schede/arbacia_lixula.jpg

Slika 7: Belobodičasti morski ježek (Sphaerechinus granularis)

Fotografija: http://www.aquaworld-crete.com/images/purple-spined-urchin.jpg

Mnogoščetinci

Edini nevaren, beri strupen, predstavnik v Jadranu je Ognjeni črv (Hermodice carunculata) (Slika 8). Osnovna barva je rjavo zelena na spodnjem in zgornjem robu pa izraščajo snežno bele ščetine. Črva se ne dotikajmo z golimi rokami, ker je stik s sčetinami lahko neprijeten. (Tom Turk, 2007) Njegov sorodnik Veliki morski črv (Eunice aphroditois) (Slika 9), ni strupen lahko pa z močnimi čeljustmi boleče ugrizne. Znan je kot ena boljših vab za ribolov. V ta namen jih, pogosto  prodajajo na tržnicah. V naravi ga bomo težko opazovali, saj se ob prvi nevarnosti hitro skrije v luknjo.

Slika 8: Ognjeni črv (Hermodice carunculata)

Fotografija: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/f/f8/Hermodice_carunculata.jpg

Slika 9: Veliki morski črv (Eunice aphroditois)

Fotografija: http://farm4.static.flickr.com/3211/2501077171_2c0d664cda.jpg

Ribe

1. Predstavniki rib kostnic

1.1. Morski zmaji (Trachinidae)

Morski zmaji so najbolj strupene ribe v Sredozemskem morju. Živijo na peščenem dnu do 300m globoko, najpogosteje med 5 in 15 metri globine, pogosto pa v zelo plitki vodi. Neredko se ulovijo na trnek saj so zelo požrešni.  V pesek se zakopavajo tako, da ven molijo le oči in strupena prva hrbtna plavut. Strupne žleze so nameščene ob bodičastih plavutnicah prve hrbtne plavuti  ter ob bodici v zgornjem kotu škržnega poklopca.  Strup morskega pajka vsebuje beljakovino, ki povzroči razpad rdečih krvničk, ter mnoge druge snovi, ki povzročajo hude bolečine in sproščajo histamin. Obstaja protistrup vendar ni v redni proizvodnji. Strup je termolabilen in razpade pri temperaturi nad 60 oC, zato je najučinkovitejša prva pomoč vroča kopel v katero potopimo vbodeno nogo ali roko. Ud potopimo najprej v mlačno vodo, potem pa temperaturo dvigujemo, dokler ne dosežemo temperature v kateri lahko zdržimo vsaj eno uro, brez opeklin. Priporočljivo je jemati tudi antihistaminike in kalcij. (Tom Turk, 2007) Mesta vboda nikakor ne poskušamo segrevati direktno z ognjem (vžigalnik,…), na ta način lahko dobimo samo hude opekline, učinka pa ne bo. V vsakem primeru je ponesrečenca dobro peljati k zdravniku, saj so posledice vboda lahko zelo resne, sploh če gre za otroka.  Vbod povzroči neznosne bolečine, vrtoglavico, bruhanje in padec krvnega tlaka. Mesto vboda močno oteče, tkivo okoli pa navadno nekrotizira. V Jadranu živijo štiri vrste morskih zmajev, Navadni morski zmaj; hr. pauk bijelac (Trachinus draco) (Slika 10), Črnoglavi morski zmaj; hr. pauk šarac (Trachinus radiatus), Pikasti morski zmaj; hr.  pauk crnac (Trachinus araneus), Rumeni morski zmaj; hr. pauk žutac (Echiichthys vipera) (Slika 11). Prvi dve opisani vrst sta najbolj pogosti. Pauk crnac, je največji, zraste do 50cm, domnevno najbolj strupen pa je rumen morski zmaj, ki zraste le do 15cm, vendar je v Jadranu redek.

Slika 10: Navadni morski zmaj; hr. pauk bijelac (Trachinus draco)

Fotografija: http://img145.imageshack.us/img145/3378/haziran2007154ht7.jpg

Slika 11: Rumeni morski zmaj; hr. pauk žutac (Echiichthys vipera)

Fotografija: http://www.marlin.ac.uk/imgs/Species/Chordata/o_echvip.jpg

1.2. Bodike (Scorpaenidae)

Imajo čokato telo in zelo veliko glavo. Usta so velika, prav tako oči, na glavi pa je vse polno trnastih izrastkov, ki so tudi razpoznavni znak za posamezno vrsto. Imajo eno hrbtno plavut, katere sprednji del predstavljajo bodičaste plavutnice opremljene s strupno žlezo. Strup bodik, učinkuje podobno kot strup morskih zmajev, vendar posledice niso tako hude. (Tom Turk, 2007) Prva pomoč je enaka kot pri vbodu morskega zmaja, saj je strup prav tako termolabilen in razpade pri temperaturi nad 60 oC. (Tom Turk, 2007) Vse vrste se izredno dobro prilegajo barvi okolja in jih je izredno težko opaziti. Živijo le na kamnitem dnu, med barvami prevladujejo rdeči  in rjavi odtenki. V Sredozemlju živi šest vrst, od tega so pogoste tri; Rjava bodika ali škarpoč; hr. Škrpun (Scorpaena porcus) (Slika 13), Rdeča bodika ali škarpena; hr. Škrpina (Scorpaena scrofa) (Slika 12) in Mala bodika, hr. Škrpinica (Scorpaena notata). Strupenost ni povezana z velikostjo.

Slika 12: Rdeča bodika ali škarpena (Scorpaena scrofa), zraste do 60 cm, živi od 10 do 100m globine

Fotografija: http://www.marseille-sympa.com/chapon.jpg

Slika 13: Rjava bodika ali škarpoč (Scorpaena porcus), zraste do 35 cm, živi od 3 do 100m globine

Fotografija: http://www.marseille-sympa.com/rascasse.jpg

1.3. Murene (Murenidae)

V Jadranu se pojavljata dve vrsti vendar je Muraena unicolor zelo redka. Dokaj pogost prebivalec skalnih lukenj pa je murena; hr. Murina (Muraena helena) (Slika 14). Ima podolgovato kačjeliko telo, ki ga obroblja enotna hrbtna plavut. Zraste do 1,3m povprečna velikost pa je okoli 70cm. Murena ponavadi glavo moli iz luknje in neprestano odpira gobec, kar ji daje napadalen videz. V resnici je zelo miroljubna in bo napadla le če se bo počutila skrajno ogroženo. Vseeno pa prste stran saj je ugriz murene strupen. Čeprav ni direktnih dokazov, da ima poseben strupni aparat. Zaradi dolgih in ostrih zob, na katerih so mnoge bakterije, lahko ugriz povzroči globoke rane, v katerih rado pride do sekundarne bakterijske okužbe ali pa do zastrupitve z murenino krvjo, ki je strupena. Kri ne sme priti v stik z sluznico ali z odprto rano, med kuhanjem ali pečenjem razpade, pri temperaturi okoli 60 oC.

Slika 14: Murena (Muraena helena)

Fotografija: http://www.fishbase.com/Photos/PicturesSummary.php?StartRow=0&ID=1729&what=species&TotRec=13

1.4. Ugor (Conger conger), slika 15

Je edini predstavnik družine Congeridae v Jadranu. Je izrazito kačaste oblike. Podnevi se skriva v luknjah, ponoči pa lovi svoj plen. Zraste do 3m in doseže težo preko 70kg. Ni napadalen, je pa zaradi svoje izredne moči in okretnosti lahko nevaren če je ranjen. Ugriz je zelo močan. Na zobeh so prav tako kot pri murenah prisotne številne bakterije zato se rane, ki so posledica ugorjevega ugriza težko celijo, lahko pa pride tudi do sekundarne bakterijske okužbe. Podobna ugorju je jegulja (Anguilla angullla) (Slika 16), ki pa je manjša in nenevarna. Obema je skupno, da imata strupeno kri, ki ne sme priti v stik s sluznico ali z odprto rano.  Surovo meso je zato neužitno, vendar je strup v krvi termolabilen in med kuhanjem ali pečenjem razpade pri temperaturi okoli 60 oC.

Slika 15: Ugor (Conger conger)

Fotografija: http://www.electricbluefishing.com/images/FredHaywardConger007.jpg

Slika 16: Jegulja (Anguilla angullla)

Fotografija: http://www.fishbase.com/Photos/PicturesSummary.php?StartRow=1&ID=35&what=species&TotRec=10

1.5. Zvezdogledi (Uranoscopidae)

V Jadranu živi le ena vrsta Zvezdogled; hr. Bežmek (Uranoscopus scaber) (Slika 17), ki ima kijasto telo in štirioglato glavo. Oči ležijo na temenu glave, na naprej pomaknjeni spodnji čeljusti je štrleč izrastek, ki ga uporablja pri lovu. Ga težko opazimo saj ponavadi iz peska molijo le oči. Bodica na škržnem poklopcu je povezana s strupno žlezo, vendar vbod ne povzroča hujših posledic. (Tom Turk, 2007) Pogosto se ga zamenjuje z morskim zmajem.

Slika 17: Zvezdogled; hr. Bežmek (Uranoscopus scaber)

Fotografija: http://www.fishbase.com/Photos/PicturesSummary.php?StartRow=0&ID=1779&what=species&TotRec=6

2. Predstavniki rib hrustančnic

2.1. Morski psi(Pleurotremata)

Razdelimo jih v dve veliki skupini; morski psi in morske mačke. Človeku nevarni so le nekateri predstavniki morskih psov. Morski psi so veličastni plenilci, do popolnosti prilagojeni okolju v katerem živijo. Ivan Jardas v Jadranski ihtiofauni opisuje v Jadranu 22 vrst morskih psov in nekaj vrst morskih mačk. Le nekaj od teh je potencialno nevarnih tudi človeku. Najbolj pogosta vrsta velikih morskih psov v Jadranu je sinji morski pes ali modrulj (Prionace glauca) (Slika 19). Prištevajo, ga med človeku nevarne vrste, v tolažbo pa nam je lahko dejstvo, da je tipični pelagični plenilec, ki se le redko približuje obali, poleg tega je aktiven pretežno ponoči. Zelo pogosta v Jadranu je tudi Lisica (Alopias vulpinus) (Slika 20) Redkejši a vseeno v Jadranu vsaj občasno prisotni »človeku nevarni« morski psi so; mako (Isurus oxyrinchus) (Slika 21), tupan (Carcharhinus plumbeus), kladvenica (Sphyrna zygaena) in seveda tisti, ki se ga najbolj bojimo beli morski volk (Great white) (Carcharodon carcharias) (Slika 18).  Vse zgoraj naštete vrste veljajo za človeku potencialno nevarne. Na Jadranu je zabeleženih vsega skupaj nekaj napadov morskih psov. Nekaj se jih je končalo tudi tragično. Slednje pripisujejo vrstama mako in velikemu belemu morskemu volku. Zadnji napad, se je zgodil jeseni 2008 ob obali Visa. Obe vrsti sta bili ulovljeni tudi v slovenskem morju, nazadnje v sedemdesetih letih. Naravni plen omenjenih vrst so velike pelagične ribe kot so tune, palamide, gofi,… Človeka najverjetneje napadejo zgolj slučajno, ker ga zamenjajo za svoj plen. Zelo jih privlači kri in telesne tekočine ranjenih živali, odlično pa zaznavajo tudi električne impulze, ki jih oddaja vsako živo bitje. Zato si lahko predstavljamo, da je podvodni lovec, ki na svojem pasu nosi ranjeno in krvavečo ribo, potencialna tarča napada. V zadnjih letih se je tudi močno povečalo gojenje tun in nekaterih drugih vrst rib ob hrvaški obali. Takšne ribogojnice so iz ekološkega vidika vse prej kot dobrodošle, kaj lahko pa se zgodi tudi, da bodo sčasoma v svoje bližine privabile  velike plenilce. Da bi možnost napada morskega psa zmanjšali na minimum, se izogibajmo plavanju na odprtem morju, predvsem ponoči. Pri podvodnem lovu na izpostavljenih delih zunanjih Jadranskih otokov, je bolje imeti ulov privezan na bojo. Napadi na SCUBA potapljače so izredno redki in mislim, da v Jadranu še ni nobenega uradno zabeleženega napada na potapljača z avtonomno potapljaško opremo.

Slika 18: Beli morski volk - (Great white) (Carcharodon carcharias)

Fotografija: http://www.ratemyeverything.net/image/8853/0/Guy_petting_a_great_white_shark.ashx

Slika 19: Sinji morski pes; hr. modrulj (Prionace glauca)

Fotografija: http://www.flmnh.ufl.edu/fish/education/sharkkey/images/blueshark2.jpg

Slika 20: Lisica (Alopias vulpinus)

Fotografija: http://www.fishbase.com/Photos/PicturesSummary.php?ID=2535&what=species

Slika 21: Mako (Isurus oxyrinchus)

Fotografija: http://media-2.web.britannica.com/eb-media/89/97189-004-21A05ADA.jpg

2.2. Skati (Hypotremata)

Najbolj poznane in tudi najbolj pogoste družine, ki jih uvrščamo med skate so; električni skati, raže, morski biči in morski golobi. Imajo močno sploščeno telo, glava razen pri morskih golobih ne izstopa iz telesne plošče, usta in škržne reže so na spodnji strani telesa. Pri večini vrst je telesna plošča romboidne oblike, pri skatih pa je okrogla. Nekatere vrste lahko dosežejo velikost 2 metra in tehtajo do 100kg. V Jadranu živi okoli 30 vrst iz omenjenih družin. (Tom Turk, 2007)  V nadaljevanju bom na kratko opisal le predstavnike, ki so lahko nevarni človeku.

2.2.1. Električni skati (Torpedinidae)

Najbolj pogost predstavnik te družine je električni skat; hr. Drhtulja (Torpedo marmorata)(Slika 22) najpogosteje živi na peščenem dnu med livadami pozidonije do globine 30m. Zakopava se v pesek ali pa leži v večjih skalnih luknjah. Ima električni organ, ki proizvaja zelo visoko napetost. Če se dotaknemo električnega skata, nas neprijetno strese, vendar ne povzroči hujših posledic, ker je kljub sorazmerno visoki napetosti tok zelo majhen. (Tom Turk, 2007) V Jadranu živi več vrst skatov, omenjena vrsta je najbolj pogosta.

Slika 22: Električni skat; hr. Drhtulja (Torpedo marmorata)

Fotografija: http://www.marlin.ac.uk/imgs/Species/Chordata/o_tormar.jpg

2.2.2. Morski biči (Trygonidae) in morski golobi (Myliobatidae)

Oboji imajo izrazito romboidno in sploščeno telo. Pri golobih je za razliko od morskih bičev glava bolj ali manj prosta in štrli iz telesne plošče. Največji primerki morskih bičev zrastejo do 4 metre in tehtajo do 200kg. Najbolj pogosta vrsta v Jadranu Navadni morski golob; hr. Golub (Myliobatis aquila) (Slika23), zraste do 2,5m (2/3 meri rep) in tehta do 70kg. Tako za morske biče kot tudi za morske golobe si velja zapomniti, da imajo na repu eno ali dve strupeni bodici. Pri velikih primerkih te niso le strupene, ampak tudi dolge in nazobčane in kaj radi jih uporabijo kot nevarno orožje, če se počutijo ogroženi. Ena izmed takih bodic je bila usodna tudi za slavnega crocodile hunterja Steva Irwina. Strup je podobno kot pri ostalih vrstah rib termolabilen in razpade pri temperaturi okoli 60 oC.

Slika 23: Navadni morski golob; hr. golub (Myliobatis aquila)

Fotografija: http://www.fishbase.com/Photos/PicturesSummary.php?ID=4330&what=species

Povzetek ali kaj si je dobro zapomniti

Na splošno velja, da so strupi rib živečih v Jadranu termolabilni in razpadejo pri temperaturi višji od 60 oC. Če se strup nahaja v krvi (murena, jegulja, ugor), je meso neužitno surovo, prav tako moramo preprečiti stik krvi s sluznico ali z odprtimi ranami. Okužba s strupeno krvjo je lahko tudi posledica ugriza živali. Za vse zgoraj omenjene vrste pa velja, da so nenapadalne in bodo napadle le ranjene ali skrajno ogrožene.

Če se strup nahaja v strupnih žlezah, so te ponavadi povezane z ostrimi plavutnicami ali trni (pauk, škarpena, zvezdogled, golob, morski bič), na katere se lahko zbodemo. Prva pomoč pri vbodu strupene ribe je, da obolelo mesto potopimo v toplo vodo, potem pa temp. vode postopoma dvigujemo do najvišje, ki jo še lahko prenesemo brez opeklin. Ud namakamo v vroči vodi ( če je mogoče temp. nad 60 oC) eno do dve uri. Pri piku pauka je dobro v vsakem primeru poiskati zdravniško pomoč. Mesta vboda ne segrevamo z vžigalnikom ali kako drugo vrsto odprtega ognja, na ta način lahko dobimo hude opekline, pomagalo pa ne bo kaj dosti. Priporočljivo je tudi jemati antihistaminike in kalcij, če jih seveda imamo pri roki.

Prva pomoč pri ožigu ožigalkarjev (resnično nevaren je lahko le ožig mesečinke in dalmatinske lasaste meduze) je, da ožgano mesto speremo z večjo količino slane vode. Vodo najprej samo polivamo preko ožganega mesta ( tako odstranimo dele ožigalk zapičene v kožo), šele kasneje si lahko pomagamo z mehko krpo ali papirjem, s katerim narahlo obrišemo obolelo mesto. Pri ožigu mesečinke (to vem iz lastnih izkušenj) pomaga, če obolelo mesto polivamo s kisom. Ne velja pa to za vse vrste meduz saj se strupi med seboj močno razlikujejo. OŽGANEGA MESTA NIKAKOR NE DRGNEMO S PESKOM, GROBO KRPO ALI ČIM PODOBNIM, SAJ NA TA NAČIN STANJE SAMO ŠE POSLABŠAMO. Po spiranju s slano vodo in kisom, na obolelo mesto položimo led ovit v krpo ali pa ga namažemo s kamagelom ali kakim drugim hladilnim sredstvom.  Na splošno pa velja, da se pred ugrizi, napadi, vbodi in ožigi najlaže ubranimo tako, da v morju pustimo pri miru stvari, ki jih ne poznamo.

Zaključek

Kadar se podajamo v podvodni svet, bodisi kot kopalci, ribiči ali potapljači, se moramo zavedati , da smo tam gosti, ki smo po eni strani zelo ranljivi, po drugi strani pa lahko z nepremišljenimi dejanji povzročimo ogromno, morda s časom celo nepopravljivo škodo. Imejmo spoštovanje do najstarejšega življenjskega prostora, ki je služil kot zibelka tudi našim prednikom. Ne dotikajmo se organizmov in stvari, ki jih ne poznamo, ne samo zaradi naše varnosti, temveč tudi zaradi njih samih.

Maribor, 26. 11. 2008

Lovro Arnuš