Regulator je oprema, ki pomaga potapljaču pod vodo preživeti (life support equiptment). Vsak si, zaradi boljšega občutka, emocij, želi imeti takšno opremo čim boljšo, če že ne najboljšo. Pri regulatorju je to še posebej pomembno, saj bi bilo v obratnem primeru lahko za nas celo »smrtno« nevarno.

Subjektivni vtis je dober pri izbiri čokolade in kapučina, ne pa pri regulatorju. Pri uporabi regulatorja igra zelo pomembno vlogo občutek udobnosti: primeren ustnik, teža druge stopnje, itd. Toda preden začnemo razmišljati o sposobnostih regulatorja, nas lahko naše subjektivne izkušnje zavedejo, kar pa je lahko celo smrtno nevarno. Če nekaj ocenjuješ, oceniš visoko ali nizko, dobro ali slabo, če regulator oceniš samo subjektiovno si lahko lep regulator uvrstil visoko, je pa funkcionalno zelo slab, nizko in tako življenjsko nevaren.

Glede varnosti avtomobila, zaupamo »crashtest-u« avtomobila. Ali ne bi morali tudi za ostalo, za življenje pomembno opremo, uporabljati enakih meritev? Z vsemi modernimi regulatorji je možno normalno dihati v trgovini in na 20 m globine, tako kot vsi avtomobili lepo peljejo po ravni in suhi cesti. Toda v inštitutih za varnost razbijajo avtomobile, izvajajo nevarne manevre, da bi ugotovili kako se ti obnašajo v ekstremnih pogojih. Tudi za preizkušanje regulatorjev so zaželeni podobni testi, ki bi definirali potencialne zmožnosti regulatorja, v določenih okoliščinah potapljanja: v globini, pri malo zraka v jeklenki, pri dihanju v paru, itd.

Zadihanost igra pomembno vlogo pri veliko potapljaških nesrečah. Do zadihanosti pride, kadar človek potrebuje več zraka, kot mu ga regulator lahko zagotovi, pojavi se panika, ki jo povzroči strah pred zadušitvijo. Do zadihanosti pride običajno nepričakovano, telo ki mu primanjkuje zraka, reagira spontano tako, da začnemo dihati hitro in plitvo, kar povzroči zadihanost in, zaradi slabe ventilacije dihalnih prostorov, v skrajni fazi tudi pomanjkanje kisika. V kolikor temu dodamo še povečanje globine in nizek pritisk zraka v jeklenki, se lahko kaj kmalu zgodi, da nam regulator, v teh pogojih, ne bo zmožen zagotavljati toliko zraka, kot ga potrebujemo.

Boljše so sposobnosti vašega regulatorja, težje se boste zadihali. V enem od ameriških potapljaških laboratorijev so pri regulatorjih testirali možnost zadihanosti na globini več kot 60 m, pri nizkem pritisku zraka v jeklenki, s simuliranjem dihanja ob paniki. Test je bil izvajan v laboratoriju, s simulatorjem in v morju, s testnimi potapljači, ki so bili seznanjeni z nevarnimi okoliščinami in namenom testa (ugotavljanje zmožnosti, sposobnosti regulatorja). Test je kmalu pokazal, da so regulatorji, ki so pri mirnem plavanju na 20 m globine, delovali normalno (z njimi je bilo možno lepo dihati), pri spremenjenih pogojih, zelo hitro postali nevarni. Dejstvo, ki se ga moramo zavedati pri nakupu regulatorja je, da normalni pogoji ne povedo ničesar o regulatorjevih potencialnih zmožnostih v zahtevnejših pogojih.

Boljše kot so zmogljivosti, manj jih bo izgubil s časom uporabe.  Na podlagi sedemletnega testiranja regulatorjev, so prišli do zaključkov, da regulatorji izgubijo, v času neuporabljanja,  zmogljivost predvsem na delih (ravnih ležiščih) zapornega ventila. Vsekakor pa regulatorji z dobrimi zmogljivostmi, izgubljajo manj, kot tisti s slabšimi, čeprav tudi majhne izgube lahko v določenih okoliščinah pomenijo več kot pričakujemo.

Končni cilj, poanta: Obstaja samo en način, da kot potrošniki pridobite realne podatke o regulatorju. Tega ne najdemo, ne v reviji » skoči v vodo in plavaj«, ne v proizvajalčevi brošuri za uporabnika. Najbolj uporabne podatke o tem je mogoče dobiti samo drugje. Regulator z najboljšimi zmogljivostmi je tisti, ki ga potrebujete. Neuporaba regulatorja ne pomeni, da ga ni potrebno vzdrževati, na njem opravljati rednih servisov (menjave ležišč ventilov, gumijastih  in obrabljenih delov).

Testi regulatorjev, ki jih izvajajo v različnih laboratorijih potapljaških revij, kažejo, da je cena regulatorja, le malokrat (v približno 30 % primerov), v skladu z njihovo kvaliteto. Pri testiranju regulatorjev se polaga pozornost posebno na sposobnosti regulatorja med dihanjem, s povečano globino in pri priključitvi dodatnega regulatorja. Sposobnosti se v omenjenih fazah ne bi smele bistveno spreminjati. Testiranje se običajno izvaja na računalniško vodeni testni mizi. Testiranje se vrši po U.S. Navy (za dihanje na regulator je potrebna maksimalna energija 1.4 Joula na liter, na globini 6 m, s pritiskom v jeklenki 100 bara, v volumnu dobave 2,5 l na vdih, pri 25 vdihih na minuto)  in evropskih standardih – EN 250 (za dihanje z regulatorjem je dovoljena maksimalna energija 3 Joulov na liter, pri 50 m globine in s pritiskom 50 barov v jeklenki, pri 25 vdihih na minuto, v volumnu 2,5 l). Testira se tudi povečan pritisk vdihnjenega zraka na globini 3 m. Praviloma bi moral imeti regulator čim manj tega pozitivnega pritiska (max. 5 mbara), ki lahko povzroči določene nestabilnosti, dovod vode, prosto izpuščanje zraka. Testira se tudi izguba sposobnosti, na globini 3  – 6 m. Regulator, ki deluje v globini dovolj stabilno (izgubi malo svojih sposobnosti), je tudi primernejši za uporabo. Velikokrat se v teste vključujejo tudi ljudje. Takrat se ob številčnih podatkih, ki jih dobijo z računalnikom, zapisujejo tudi pripombe uporabnika, kot so: lahkota dihanja, lahkota praznjenja (kako težko, kako dobro se izprazni voda), uhajanje zraka med dihanjem, dihanje v različnih pozicijah (z glavo navzdol, pokončno, na stran), ali je dihanje težko ali lahko, ali pri normalnem plavanju regulator spušča med dihanjem tudi vodo, udobnost (ustnika, teža druge stopnje, kakšen občutek je z drugo stopnjo v ustih, … ), prilagoditve (v kolikor ima regulator možnost prilagajanja, s strani potapljača, kako enostavno se ta izvaja ter ali opravlja svojo funkcijo in ima kakšen pomen).

Priključek DIN/IND

V svetu sta najbolj uporabljana dva priklopa prve stopnje regulatorja na jeklenko. Precej pogost je IND (tako imenovani internacionalni priključek). Pri tem se regulator pritrdi na jeklenko z objemko, ki jo zategnemo s posebnim vijakom. Drug način je DIN priklop (DIN je skrajšava za Deutsch Industrie Norm - nemški industrijski standard),  ki se privije direktno na ventil jeklenke. Pri DIN priklopu je tesnilo (o-ring) na regulatorju,  pri INT priklopu pa na jeklenki.

            DIN priklop                                                          INT priklop

Pritrditev/ razstavitev regulatorja na jeklenko /iz jeklenke

Nastavitve regulatorja in popravljanje okvar je najbolje prepustiti za to usposobljenim strokovnjakom. Naše osnovno znanje pa naj bo, kako ravnati z regulatorjem.

Sestavitev regulatorja z jeklenko

Preverimo ventil na jeklenki in ga očistimo morebitne vlage ali prahu iz ustja ventila, z rahlim spuščanjem male količine zraka. Preverimo, če je o-tesnilo v dobrem stanju in pravilno nameščeno. Posebej bodimo pozorni na praske in razpoke. Priključimo regulator, pri čemer moramo paziti, da gredo cevi čez pravilno ramo (cev regulatorja druge stopnje običajno čez desno in nizkotlačna cev za kompenzator, čez levo, po levi običajno potekajo tudi instrumenti).

Večina vaših prvih stopenj se ročno pritrdi na jeklenko; ne privijte premočno.

Bodite previdni tudi pri odpiranju ventila jeklenke v priklopljen regulator, odpiranje izvedite počasi, na rahlo, da ne pride do enkratnega, močnega udara zraka (200 bar), iz jeklenke v prvo stopnjo regulatorja. Lahko uporabite tudi trik in ob odpiranju držite odprt ventil druge stopnje tako, da se pritisk razporedi. Del zraka steče preko prve stopnje v drugo in v okolje ter se tako zmanjša pritisk na membrano, vzmet prve stopnje.

Razstavitev regulatorja z jeklenko

Preden odklopimo regulator z jeklenke, je potrebno zapreti ventil jeklenke, izprazniti, izenačiti pritisk zraka v prvi stopnji, cevi in drugi stopnji s pritiskom okolja. Ko ločimo regulator od jeklenke, je potrebno paziti, da se ne zmoči filter (sinter filter), ki je na odprtini prve stopnje in je običajno narejen iz drobnih kovinskih delcev ali zelo tankih kovinskih nitk. Večina regulatorjev ima v ta namen zaščito, ki jo takoj po tem, ko ga ločimo od jeklenke, namestimo na svoje mesto. Nato praviloma regulator speremo pod tekočo, čisto, sladko vodo.

Vzdrževanje

Pri spiranju regulatorja (druge stopnje) s sladko vodo moramo paziti, da ne stiskamo za izdišni ventil, ker se lahko zgodi, da voda pride v cev in v prvo stopnjo, če ta ni suha pa lahko to predstavlja problem, zmanjša se sposobnost regulatorja. To se nam lahko zgodi tudi, če smo pred potopom pozabili odpreti ventil jeklenke.

Po pranju je regulator potrebno osušiti, vendar ga v ta namen ne obešajte za cev, pustite ga ležati nekje v senci, dokler se ne posuši, potem ga pospravite.

Pri regulatorju je potrebno občasno preveriti cevi. Preveriti je potrebno, če ni na njih kakšne razpoke. V ta namen je potrebno tudi delno odstraniti zaščite, ki so običajno na najbolj občutljivih mestih (stikih cevi z jeklenim delom, nastavkom prve ali druge stopnje). V kolikor je cev počena ali kakorkoli poškodovana, jo je potrebno zamenjati.

V kolikor regulator izpušča zrak, je potrebno preveriti in zamenjati kakšno tesnilo (o-ring) v bližini uhajanja zraka, kadar spušča v drugo stopnjo vodo, je lahko ustnik poškodovan, počen ali slabo pritrjen.

Preveriti moramo tudi tako imenovani sinter filter (filter na prvi stopnji, ki je izdelan iz drobnih delcev kovine). Predvsem polagajmo pozornost na njegovo obarvanost. Če je rdeč ali rjav lahko to pomeni, da imamo rjo v jeklenki, črn pomeni, da smo dobili vanj oglje iz slabega kompresorja, bel ali modro zelen pa pomeni, da nam je v prvo stopnjo pritekla voda.

Vsekakor pa je regulator, kot tako imenovani life support equipment, oprema, ki potapljaču omogoča preživeti, del opreme, ki mu morate posvečati veliko pozornosti, ga pravilno vzdrževati, redno servisirati. Najpravilneje in obvezno je, da to naredijo usposobljene, za to pooblaščene osebe.

Ni dovolj, da regulator servisiramo samo enkrat letno. Servisirati ga moramo glede na uporabo, če se veliko potapljamo, naj bo to še pogosteje. Zelo primerno je tudi, da opravimo pregled v servisu, tudi pred vsakimi daljšim potapljaškim dopustom.

AIR 2 ali OCTOPUS

Že dalj časa nam varnostna priporočila svetujejo dodatni regulator, Octopus (dodatna druga stopnja regulatorja, s cevjo pritrjena na osnovno prvo stopnjo) ali AIR 2. Običajno se uporabniki odločajo med Octopus – om in AIR 2. Gleda odločitve o nakupu slednjih dveh se krešejo mnenja za in proti.

Pri uporabi AIR 2 za dihanje, se pojavi problem pri dvigovanju, ko moramo istočasno uravnavati tudi hitrost dvigovanja.

Pri uporabi AIR 2 je precej omejeno gibanje z glavo (kratka cev in povezava s kompenzatorjem). Odvisno je od dolžine gumijaste cevi, s katero je AIR 2 povezan s kompenzatorjem.

Pri dihanju v paru ni problemov, saj velja priporočilo, da partnerju ponudimo svoj primarni regulator, sami pa  na uporabimo AIR 2.

Pri Octopus-u in drugem regulatorju je problem dodatna oprema, cevi, ki nas lahko ovira(jo), opleta(jo) okrog nas, tolče(jo) po pesku in koralah.

Kakšno drugo stopnjo kupiti za OCTOPUS

Zelo priporočljivo je, da tudi drugi regulator (OCTOPUS), ki ga želimo pritrditi na prvo stopnjo svojega regulatorja, kupimo od istega proizvajalca, kot je regulator. Delovni pritiski prve stopnje se namreč, običajno od proizvajalca do proizvajalca, razlikujejo, kar gotovo vpliva na njegove karakteristike. V kolikor želimo imeti OCTOPUS in še inflator (kompenzator) priključen na isto prvo stopnjo, je potrebno, da je  ta zelo dobrih karakteristik. Pri nakupu OCTOPUSA moramo paziti, da bo pravilno obrnjen, odvisno iz katere strani ga bomo uporabljali oziroma dajali partnerju. Med neuporabo ni dobro, da prosto visi in opleta. Pripnemo ga h kompenzatorju s sponko, ki jo je možno enostavno in hitro odpeti. Pripeta naj bo tako, da bo ustnik obrnjen navzdol, da ne bo prišlo do uhajanja zraka zaradi razlike v pritisku.

Kaj je bolje, standardna druga stopnja »octopus« ali dodatna majhna jeklenka »poni jeklenka«?

Proizvajalci potapljaške opreme sproti dopolnjujejo ponudbo le te. Že kar nekaj časa je minilo, odkar so izdelali prvo majhno jeklenko, ki se polni s pomočjo kompresorja ali kar iz potapljaške jeklenke. Potapljači so jo poimenovali »poni«. Jeklenka ima v ventil integrirane funkcije regulatorja (prvo stopnjo in drugo stopnjo z ustnikom) - mikro air sistem ali pa samo ventil in regulator priklopimo z  drugo stopnjo, kot običajno .

Danes na to  temo med  potapljači potekajo vroče debate. Kot je za novitete običajno, pa njihovo uporabo ali neuporabo, prinese čas. Skratka dejstva, prednosti in slabosti enega in drugega sistema (octopus ali poni) bodo odtehtali svoje.

Octopus je trenutno najbolj običajen dodatni priključek za zrak. Pritrjen je na prvo stopnjo regulatorja in je dokaj pripraven način, da delimo zrak iz jeklenke s svojim partnerjem. Partnerja morata ostati skupaj, kar je dobro, ker si tako tudi lažje pomagata, sodelujeta pri dvigovanju in v primeru težav. Ker je priključen na jeklenko, lahko z merilcem pritiska kontroliramo porabo in količino zraka, ki ga imamo na razpolago.

Octopus ni v celoti alternativni vir za dihanje. V primeru, da porabimo zrak iz jeklenke, nam ne pomaga. Pomaga nam samo v primeru napake na drugi stopnji ali kadar enemu od partnerjev zmanjka zraka in ga ima drugi še dovolj za oba.

Varianta z octopusom je tudi, da imamo integrirano drugo stopnjo v inflatorju (AIR II). Kar je bolj enostavnejše (manj dodatnih stvari), vendar od potapljača zahteva, da v primeru nuje zamenja regulator z AIR II in ponudi prvo stopnjo regulatorja partnerju.

Poni ali mikro air je v bistvu popolnoma drug, dodaten vir zraka. V njej je okrog 2,7 m3 – 30 m3 zraka. Najmanjša varianta poni jeklenke, po opravljenih testih, omogoča varen dvig iz 40m globine, seveda če ni dodatnih zapletov. Ker se zavedamo, da smo omejeni z dobavo zraka, lahko to povzroči dodatno porabo ali prekršek pri hitrosti dvigovanja. Ob tem naj omenim še, da do sedaj za ponije niso našli optimalnega načina pritrditve. Tiste, ki imajo tudi drugo stopnjo integrirano v ventil, je potrebno med dihanjem držati v roki. Te, ki nimajo svoje druge stopnje, imajo običajno tudi dosti več zraka, se običajno nosi pritrjene nekje na jeklenki. Ker so večje je tu še dodaten problem na potovanju, ker so negativno obtežene, je prav, da nekaj uteži odvzamemo iz pasu.

Vsekakor pa je jeklenka, za dodatno hranjenje zraka, primernejša in varnejša kot oktopus, za globoke potope in šolo potapljanja.

Vibriranje regulatorja ob izdihovanju

Včasih se zgodi, da regulator pri izdihovanju vibrira. To vibriranje običajno povzroča deflator, del, ki ga vstavljajo v novejše regulatorje, z namenom da bi potapljačem omogočili lažje dihanje. Vendar to ni takšno vibriranje, ki bi nas lahko motilo. Če je vibriranje res moteče, je lahko razlog tudi kje drugje. Regulator je potrebno odnesti v pregled usposobljen servis.

Kako zapakirati regulator

Bodimo prijazni z regulatorjem in instrumenti za potapljanje, pa bodo ti prijazni z nami. Vsekakor je najprimerneje, da ga zapakiramo v posebno torbo, ki je prirejena za njegovo shranjevanje. V kolikor pa takšne torbe nimamo, lahko regulator za potovanje pripravimo tako:

regulator zavijemo in ga položimo v rokav ali hlačnico obleke, tako ga zavarujemo pred grobo manipulacijo s prtljago na letališču.

-         zavit regulator lahko pospravimo v kompenzator, ga zaščitimo z trdim delom kompenzatorja (nahrbtnikom)

-         zapakiramo ga v torbo, ki jo bomo imeli pri sebi v letalu.

Mokri in suhi regulator

Regulator je narejen tako, da ne prepušča vode. Ko izdihnemo, gre zrak skozi izdišni ventil, ki je enosmerni ventil in zapre odprtino, skozi katero izdihujemo, ko prenehamo izdihovati, in tako zadrži prodiranje vode v regulator. Vendar lahko v določenih položajih (kadar plavamo z glavo navzdol), voda kljub temu prodre v regulator. To je neugodno za potapljača in takšne regulatorje v testih opisujejo, okarakterizirajo kot mokre regulatorje.